Glede na uporabo (ali ne) jezikovnih znakov obstajata dve glavni vrsti komunikacije:
- Besedno
- Nebesedno
Od tam naprej obstajajo nove klasifikacije vrst komunikacije, ki temeljijo na različnih dejavnikih:
- Glede na število udeležencev.
- Glede na vrsto odziva.
- Glede na senzorični kanal.
- Glede na vrsto komunikacijskega medija.
- Glede na komunikacijski cilj.
- Glede na obseg.
- Odvisno od vrste prenosa podatkov.
Komunikacija je postopek ustvarjanja, prenosa in izmenjave sporočil med pošiljateljem (ki generira in posreduje sporočilo) in prejemnikom (ki to sporočilo interpretira in odgovori nanj). To je zapleten postopek, zato obstaja toliko razvrstitev glede na več spremenljivk, kot je spodaj omenjenih.
Glede na uporabo jezikovnih znakov
Jezikovni znak je enota, sestavljena iz pojma ali pomena in izgovorjene ali zapisane besede, imenovana označevalec. Če na nebu vidimo belkasto kopičenje, vemo, da gre za oblak (kar pomeni) in da je v španščini sestavljen iz črk n, u, b in e (pomembno).
Sposobnost uporabe jezikovnih znakov je edinstvena za človeka. Odvisno od tega, ali so prisotni v naši komunikaciji ali ne, so to lahko dve vrsti:
1 Ustna komunikacija
Ustna komunikacija je vrsta komunikacije, ki zahteva uporabo jezikovnih znakov, kot sta pisana beseda (črkovanje) ali izgovorjena beseda (fonemi), da jo je mogoče izvesti.
To je najpomembnejša vrsta komunikacije, saj zahteva izvajanje kognitivnih procesov (razmišljanja), to pa lahko storijo samo ljudje.
Ustno sporazumevanje pa je razdeljeno na dve vrsti:
Ustna komunikacija: vključuje uporabo govora. To zahteva ne le fizično in kognitivno sposobnost ustvarjanja in sporočanja pomembnih besed, temveč tudi skupno kodo. V tem primeru je koda jezik ali jezik, ki je sistem jezikovnih znakov, skupnih skupini ljudi.
Primer ustne komunikacije bi bil pogovor med dvema osebama, ki govorita isti jezik.
Pisna komunikacija: zahteva uporabo pisne kode. V tem primeru je koda črkovanje ali znaki, s katerimi predstavljamo besede. Ti znaki morajo biti del skupnega sistema, imenovanega abeceda, ki je nato vrsta slovničnih pravil, ki urejajo njihovo uporabo, na primer pravila za poudarjanje.
Primer pisne komunikacije bi bilo besedilno sporočilo, napisano v španščini prejemniku, ki prav tako govori isti jezik.
Pri ustni komunikaciji je izredno pomembno, da pošiljatelj in prejemnik delita ustno (jezikovno) ali pisno (abecedno) kodo, v kateri je sporočilo poslano. V nasprotnem primeru ga sprejemnik ne more razlagati ali odgovarjati, kar pomeni neuspeh komunikacijskega procesa.
2. Neverbalna komunikacija
Vsak postopek izmenjave informacij, pri katerem uporaba besed, ustnih ali pisnih, ni potrebna. Podrazvrščen je v tri vrste:
- Kinezična neverbalna komunikacija: se nanaša na uporabo govorice telesa. Na primer kretnje in pogledi.
- Proksemična neverbalna komunikacija: povezano je z razdaljo med eno in drugo osebo, ki se razlikuje glede na okoliščine in kulturo. Na primer, v Latinski Ameriki je normalno, da so ljudje zelo blizu, v anglosaških državah pa si to lahko razlagamo kot agresijo.
- Neverbalna parajezikovna komunikacija: se nanaša na izražanje zvokov brez besed. Na primer, krik evforije, zehanje, spremembe tona glasa itd.
Glede na število udeležencev
Odvisno od števila ljudi, ki sodelujejo pri izmenjavi sporočil, je komunikacija lahko:
3. Posamezna komunikacija
Pomeni, da komunikacija poteka od enega posameznika do drugega. Eden od njih pošlje sporočilo (pošiljatelj), drugi pa ga prejme (sprejemnik). Sčasoma lahko te vloge po potrebi zamenjamo.
Na primer v pogovoru:
-Emiter: Pozdravljeni, kako ste?
-Prejemnik: V redu sem.
-Emiter: povej mi, kako si?
-Sprejemnik: boljši kot kdajkoli prej. Dobil sem novo službo!
4. Kolektivno komuniciranje
To je vrsta komunikacije, ki nastane, ko si več kot dve osebi izmenjujeta sporočila.
Primer kolektivne komunikacije je delovni sestanek, na katerem si vsi udeleženci izmenjajo ideje.
5. Intra-kolektivna komunikacija
Takrat skupina ljudi, ki komunicira, spada v isto skupino.
Primer kolektivne komunikacije je, ko se skupina študentov zbere, da bi razpravljala o skupinski nalogi.
6. Medkolektivna komunikacija
Gre za izmenjavo sporočil med različnimi skupinami.
Na primer, v podjetju se finančna skupina sestane s skupino za človeške vire in razpravlja o določenih odločitvah podjetja.
7. Množična komunikacija
Takrat en izdajatelj (ki je lahko posameznik ali skupina, ki deluje kot en izdajatelj) nagovori skupino ljudi, ki delujejo kot prejemniki.
Na primer, na koncertu bi bili oddajalec samostojni pevec ali skupina, občinstvo pa sprejemnik.
Glede na vrsto odziva
Izmenjava sporočil v komunikacijskem procesu se lahko izvaja v realnem času ali ne. Na podlagi tega je komunikacija lahko:
8. Sinhrona komunikacija
Izmenjava informacij poteka v realnem času, torej takoj.
Primer, video klic, pogovor.
9. Asinhrona komunikacija
Izmenjava informacij se ne dogaja v realnem času. Zato bo moral pošiljatelj sporočila počakati nekaj časa, da bo prejel odgovor, če bo potreben.
Na primer, a E-naslov pošlje se takoj, vendar se nanj ne odgovori takoj.
Glede na senzorični kanal
Odvisno od tega, kateri čuti zaznajo informacije, ki v obliki dražljaja dosežejo živčni sistem, je komunikacija lahko:
10. Dotaknite se komunikacije
Vključuje občutek na dotik za zaznavanje glasnosti in tekstur, ki dajejo informacije sprejemniku.
Na primer način branja in pisanja brajice, ki ljudem z motnjami vida omogoča komunikacijo.
11 vohalna komunikacija
Komunikacija se vzpostavi z vonjem.
Pogost primer je, da lahko velikokrat zaznamo, ali je živilo v slabem stanju, že po vonju, ki ga oddaja.
12. Vizualna komunikacija
Informacije zaznavamo s pomočjo vida vida
Pogost primer je, da ljudje v večini primerov ne potrebujejo fotografije, ki bi nam jo opisali, da bi razumeli sporočilo, ki ga sporoča.
13. Vkusna komunikacija
Informacije zaznavamo z občutkom okusa.
Na primer, ko spijemo pijačo ali obrok.
14 Slušna komunikacija
Informacije zaznavamo preko sluha.
Na primer ustna komunikacija in glasba.
Glede na vrsto komunikacijskega medija
Mediji so instrumenti, ki omogočajo pošiljanje sporočil množični skupini prejemnikov. Odvisno od medija, s katerim delite sporočilo, je komunikacija lahko:
15. Digitalna komunikacija
Nanaša se na vrsto komunikacije, ki se vzpostavi prek kanalov, ki uporabljajo digitalno tehnologijo. V tem primeru se informacije širijo prek interneta.
Na primer spletna stran, e-pošta, socialna omrežja.
16. Televizijska komunikacija
V tem primeru je kanal ali instrument za prenos sporočila televizija. Tam pošiljatelj (v tem primeru programiranje vsakega od kanalov) odda sporočilo, ki ga sprejemnik (gledalec) sprejme prek zaslona.
17. Radijska komunikacija
Komunikacija se generira prek radia, to je kanala, prek katerega se sporočilo oddaja. V tem primeru je oddajnik sestavljen iz vseh radijskih postaj.
18. Telefonska komunikacija
Komunikativni proces se zgodi po telefonu.
Na primer klic ali sporočilo.
19. Kinematografska komunikacija
Kino uporablja kot sredstvo za prenos sporočila, ki pa je vsebovano v filmu, video ali avdiovizualnem materialu, ki ga želite deliti s sprejemnikom.
Glede na komunikacijski cilj
Ob upoštevanju cilja, ki ga je treba doseči z oddajanjem sporočila, je lahko komunikacija:
20. Novinarsko komuniciranje
Z mediji posredujte sporočila z informativnim namenom.
Na primer televizijske oddaje ali lokalne novice.
21. Oglasno komuniciranje
To je vrsta komunikacije, ki se uporablja za oglaševanje izdelka ali storitve, na splošno za povečanje prodaje.
Na primer, ko na videoposnetku v YouTubu vidimo oglas priznane blagovne znamke.
22. Izobraževalna komunikacija
Je prenos sporočila z izobraževalnim ciljem. Konec je v tem primeru nekaj naučiti.
Najpogostejši primer je učitelj, ki poučuje razred. YouTube vadnica, ki razlaga, kako rešiti določen problem, je tudi oblika izobraževalne komunikacije.
23. Politična komunikacija
Gre za vrsto komunikacije, katere cilj je vplivati na javno mnenje v političnem kontekstu.
Primer politične komunikacije so strategije, ki se uporabljajo v volilnih kampanjah. Ti lahko vključujejo izbiro določenih barv v garderobi, predvajanje predhodno izdelanega govora ali ustvarjanje ikoničnih podob, na primer politika, ki drži otroka ali poljublja starejšo osebo na čelo.
Cilj v tem primeru je pozitiven vpliv na volivce.
24. Organizacijska komunikacija
Nanaša se na komunikacije, ki jih upravljajo organizacije. Ti imajo lahko notranji cilj, na primer komunikacijo med podjetjem in zaposlenimi, ali zunanji cilj, kot je komunikacija med podjetjem in potrošniki, mediji, dobavitelji itd.
Znotraj organizacijske komunikacije obstaja več kategorij:
- 25. Dvosmerna komunikacija: komunikacija poteka med skupino ljudi v organizaciji in od vseh se pričakuje aktivno sodelovanje. Na primer e-poštno sporočilo, ki zahteva odgovor od vseh vpletenih.
- 26. Enosmerna komunikacija: komunikacijo upravlja pošiljatelj in prejemnik ne pričakuje odziva. Na primer pri pošiljanju odpovednega pisma.
- 27. Komunikacija navzgor: komunikacija se izvaja s položaja moči do nižjih stopenj. Na primer, ko šef skliče sestanek.
- 28. Komunikacija navzdol: komunikacijo vodijo zaposleni v podjetju, ki svoje sporočilo usmerjajo na nadrejene. Na primer poziv k združitvi z lastniki podjetja.
- 29. Uradna komunikacija: v postopku komuniciranja je treba upoštevati določena pravila. Na primer, e-poštna sporočila morajo vključevati pozdrav, grafično identiteto podjetja, uporabo določenega besedišča itd.
- 30. Neformalna komunikacija: za komunikacijo ne velja nobeno posebno pravilo. Na primer elektronska pošta ali neposredna sporočila med sodelavci.
Glede na njegovo difuzijo
Kadar pošiljatelj in prejemnik sodelujeta v komunikacijskem procesu, ni vedno potrebno ali zaželeno, da se sporočilo pošlje novim prejemnikom. V tem primeru je komunikacija lahko:
31. Zasebna komunikacija
Komunikacijski postopek se vzdržuje med pošiljateljem in prejemnikom. Na primer telefonski klic med dvema osebama.
32. Javno komuniciranje
Posredovanje sporočila lahko vključuje ali mora vključevati nove prejemnike. Na primer razširjanje novic v nacionalnem interesu.
Odvisno od vrste prenosa podatkov
V telekomunikacijskem svetu obstaja več vrst računalniške komunikacije:
33. Podatkovna komunikacija simpleks
Gre za vrsto računalniške komunikacije, pri kateri se podatki (sporočilo) pošljejo enosmerno. Oziroma ni pričakovati, da bo odgovor oz povratne informacije s strani sprejemnika. Primer sta televizija ali radio, ki oddajata samo sporočila, vendar s to vsebino ni mogoče komunicirati.
34. Podatkovna komunikacija pol dupleks
V tem primeru se komunikacijski postopek odvija dvosmerno, pri izmenjavi sporočil med pošiljateljem in prejemnikom. Prejemnik pa mora počakati, da se pošljejo podatki, da se lahko odzove, saj postopek ne more potekati hkrati.
Na primer pri uporabi walkie talkiepošiljatelj pošlje svoje sporočilo in mora počakati, da ga prejme prejemnik, da nadaljuje komunikacijo.
35. Podatkovna komunikacija duplex
Gre za sistem za prenos podatkov, ki uporablja dva simpleksna sistema, ki omogočata dvosmerno in hkratno komunikacijo.
Primer dvostranskega sistema so video klici.
36. Zaporedna podatkovna komunikacija
Za zaporedni prenos podatkov je treba podatke razdrobiti na manjše koščke, ki jih bomo poslali enega za drugim, dokler podatkovni paket ni dokončan.
Primer te vrste komunikacije je Morsejeva koda.
Morda vam bo všeč tudi:
- Komunikacija.
- Komunikacijski elementi.
- Ustna komunikacija.
- Nebesedna komunikacija.
- Mediji.
