Kaj je grška filozofija:
Grška filozofija ali klasična filozofija zajema obdobje mišljenja, razvito v antični Grčiji od klasičnega obdobja (499 - 323 pr. N. Št.) Do helenskega obdobja (323 - 30 pr. N. Št.).
Besedo filozofija grškega izvora je prvi ustvaril Pitagora in pomeni "ljubezen do modrosti" ali "prijatelj modrosti".
In zakaj je grška filozofija pomembna? Ker je osnova sedanje zahodne misli.
Značilnosti grške filozofije
Grška filozofija izvira iz klasičnega obdobja starogrške civilizacije med 499 in 323 pr.
Prvo obdobje se imenuje kozmološko ali predsokratovo obdobje in je za katero je značilna uporaba racionalnega mišljenja Za reševanje težav z naravo je to pomenilo uporabo razuma, misli, znanja in čutil, znanih kot logotipi.
Drugo obdobje grške filozofije se osredotoča na človekove probleme, kjer se soočajo ideje sofistov in Sokrata.
Filozofska razprava, ki je značilna za to obdobje, je sestavljena iz relativnosti ali univerzalnosti pojmov, kot sta dobro in zlo.
V tem smislu so bili sofisti skeptični in relativistični ter trdili, da sta denimo dobro in zlo odvisna od stališča vsakega posameznika. Po drugi strani je Sokrat učil, da ti koncepti niso relativni, ampak absolutni in da se resnica doseže s postopkom vprašanj in razmišljanja.
Klasična filozofija postavlja temelje političnemu in logičnemu diskurzu zahodne misli, za katero je značilna uporaba retorike (sofisti) in maevtike (Sokrat).
Obdobja grške filozofije
Klasično filozofijo na splošno delimo na dve glavni obdobji: predsokratsko obdobje in obdobje Sokrata in sofistov.
Kozmološko ali predsokratovo obdobje
Prvi grški filozofi se imenujejo kozmološki, saj dvomijo v skrivnosti narave in kozmosa, ki so bile prej razložene z miti (grška mitologija).
To zgodnje obdobje grške filozofije, znano tudi kot predsokratska filozofija, zajema 6. in 5. stoletje pr.
Glavni cilj je bil iskanje prvotnega, edinstvenega in univerzalnega načela, iz katerega so nastale vse stvari, ki so ga imenovali arche. To iskanje je bilo opravljeno z znanjem (logotipi), ki je začelo racionalno misel.
Predsokratska filozofija je razdeljena na 2 veliki šoli:
- monistične šole (6. stoletje pr. N. Št.): Najpomembnejši predstavniki Tales iz Mileta, Anaximander, Anaximenes, Pitagora, Heraklit iz Efesa, Ksenofan, Parmenid in Zenon iz Elee.
- pluralistične šole (5. stoletje pr. N. Št.): V katerem izstopajo Empedokle, Anaksagora, Levkip in Demokrit.
Obdobje sofistov in Sokrata
V drugi polovici klasičnega obdobja antične Grčije so se pojavili sofisti in Sokrat (470 - 399 pr. N. Št.), Slednji Anaksagorov učenec. Za to obdobje so značilne intenzivne razprave o zaznavanju znanja, osredotočenega na človeka in ne na naravo.
Sofisti učijo uporabljati retoriko za prepričevanje in prepričevanje, saj je vse relativno in je odvisno od argumentacije. Njeni najvidnejši predstavniki so bili:
- Protagora: komu se pripisuje stavek "človek je merilo vseh stvari". Bil je svetovalec kralja Perikla in je verjel, da bi moralo biti vse družbeno koristno.
- Gorgias: trdil, da je vse lažno.
- Antistena: študent Sokrata, ustanovil cinično šolo. Bil je učitelj Diogena iz Sinope, uglednega cinika.
Po drugi strani pa se Sokrat ni strinjal s sofisti in je zatrdil, da so pojmi, kot so dobro, zlo in pravičnost, absolutni, do njih pa je prišel skozi postopek, znan kot "sokratska metoda", ki je sestavljen iz dveh korakov: ironije in maievtike.
Ta postopek bi pomagal razkriti protislovja in z dialogom ustvariti induktivni argument. Sokrat je učil, da je življenje brez vprašanj življenje v nevednosti in brez morale.
Sokratovi učenci
Razvoj grške filozofije temelji na učenju Sokrata prek njegovega učenca: Platona (427 -347 pr. N. Št.). Platon je ustanovil po Sokratovi smrti leta 387 pr. akademija, ustanova, v kateri bi se Aristotel šolal.
Platon meni, da je edina stvar, ki je večna in nespremenljiva, svet idej, ob upoštevanju obstoja dveh svetov: čutnega sveta, čutov in razumljivega, sveta idej. Z "mitom o jami" razložite, kako nas naša čutila varajo in skrivajo resnico. To je znano tudi kot platonski idealizem.
Zadnji predstavnik grške filozofije kot take je Platonov učenec, Aristotel (384 - 322 pr. N. Št.). Bil je učitelj Aleksandra Velikega od leta 343 pr. in leta 353 pr. ustanovi licej. Aristotel se od Platona razlikuje po tem, da vključuje bolj naravoslovne ideje in sklepa, da smo pri učenju odvisni od čutov in izkušenj. To je znano tudi kot intelektualizem.
Nadalje je Aristotel skoval izraz evdaimonija kar pomeni srečo, za katero je menil, da je namen vsakega človeka.
Drugi Sokratovi učenci so v grški filozofiji ustanovili miselne šole, ki so tudi potrdile, da je končni cilj človeka doseči srečo. Med njimi lahko omenimo:
- Cinična šola: ustanovil Antisten, zaničuje družbene in materialne konvencije. Borita se, da ne bi bili sužnji užitkov in verjamejo v življenje brez ciljev.
- Vrtna šola: ustanovil Epikur leta 306 pr trdi, da je sreča dosežena z odsotnostjo skrbi, brez strahu pred smrtjo in z užitkom, ki ga vodi previdnost.
- Stoična šola: ustanovil Zeno iz Citio in pod vplivom cinikov potrjuje, da se sreča najde s sprejemanjem usode in dolžnosti.
- Skeptična šola: Na Pyrrho de Elis vplivajo stoiki in trdi, da resnica ne obstaja in da je sreča v vzdržani presoji, ideal pa je apatija.
