Kaj je ekologija:
Ekologija je a veja biologije, v kateri se preučujejo in analizirajo interakcije med živimi bitji in habitati kjer jih najdemo, torej razmerja med biotskimi dejavniki (odnosi med živimi bitji) in abiotskimi dejavniki (okoljske razmere).
Etimološko beseda ekologija izhaja iz grščine ökologie sestavljen iz združitve grških besed oikos, kar pomeni "hiša", "dom" ali "stanovanje" in logotipi, kar pomeni "študija" ali "pogodba". V tem smislu pomeni ekologija "preučevanje doma".
Nemški znanstvenik Ernst Haeckel je leta 1869 ustvaril izraz ekologija, da bi označil ime za znanost, ki preučuje razmerja med živimi bitji in okoljem.
Zato je predmet preučevanja ekologije Gre za določanje, kako med seboj vplivajo abiotski dejavniki (vlaga, temperatura, med drugim) z biotskimi dejavniki (razmerje med veliko raznolikostjo živih bitij, ki jih najdemo v istem življenjskem okolju).
Zato ekologija posveča posebno pozornost temu, kako posamezne značilnosti habitata vplivajo na razvoj, spreminjanje in vedenje različnih vrst.
V tem smislu se koncept človeške ekologije nanaša na znanstveno preučevanje odnosov med ljudmi in okoljem, vključno z naravnimi razmerami, interakcijami ter ekonomskimi, psihološkimi, socialnimi in kulturnimi vidiki. Zato se ekologija osredotoča na proučevanje ekosistemov ali populacij na splošno.
Tudi ekologija je znanost, v kateri izvedli študije o spremembah, ki jih lahko doživijo ekosistemi od dejavnosti ljudi.
Pomembno je poudariti pomen multidisciplinarnih ekoloških študij, ki omogočajo širjenje znanja s tega področja znanosti ter oblikovanje strategij in mehanizmov, usmerjenih v ohranjanje in ohranjanje okolja.
Po drugi strani pa izraz ekološko trenutno presega znanstvene raziskave, zdaj pa je del političnih kampanj in družbenih gibanj, ki iščejo zaščito in zavestno interakcijo človeka z okoljem.
Zato ekologija je dobila okoljevarstveni značaj in njegov cilj je skrbeti in vzdrževati ravnovesje človekovih dejavnosti z dejavnostmi našega habitata.
- biologije
- Okoljsko ravnovesje
- Ekosistem
Glavne veje ekologije
Glavne vede raziskovanja in raziskovanja, na katere je razdeljena ekologija, so naslednje:
- Avtoekologija: veja ekologije, ki preučuje, kako se prilagajajo vrste nekaterim pogojem abiotskih dejavnikov.
- Demoekologija (populacijska dinamika): veja, ki iz ekologije in demografije preučuje glavne značilnosti skupnosti ali prebivalstva, ki zasedajo določen življenjski prostor.
- Sinekologija (ekologija skupnosti): veja ekologije, ki preučuje interakcijo med biološkimi skupnostmi in ekosistemi.
- Agroekologija: veja, ki izhaja iz znanja ekologije in agronomije, da bi razvila modele pridelave hrane, v katerih se upošteva tako ekosistem kot tudi družbeno okolje.
- Ekofiziologija (okoljska ekologija): veja ekologije, ki preučuje fiziološke pojave v okolju, ki lahko doživijo spremembe zaradi različnih naravnih pojavov ali človekove dejavnosti.
- Makroekologija: veja ekologije, ki preučuje ekološke vzorce, ki se ponavljajo v velikem obsegu.
Ekološke interakcije
V ekologiji preučujejo procese, dinamiko in interakcije med vsemi živimi bitji v populaciji, skupnosti, ekosistemu ali biosferi.
Za ekološke interakcije je značilna korist dveh živih bitij (harmonična) ali škoda enemu od njih (neharmonična), lahko pa se pojavijo med bitji iste vrste (znotraj vrste) ali med različnimi vrstami (med vrstami).
- Harmonični intraspecifični odnosi: družba (organizacija posameznikov iste vrste) in kolonija (skupina posameznikov iste vrste z različno stopnjo odvisnosti drug od drugega).
- Neharmonični znotrajvrstni odnosi: kanibalizem ter znotrajvrstna in medvrstna tekmovanja. So enakovredne vrste, vendar je škoda vsaj na eni strani.
- Harmonični medvrstni odnosi: vzajemnost (ali simbioza), protokooperativnost, inkvilinizem (ali epibioza) in komenzalizem.
- Neharmonični medvrstni odnosi: amenzalizem (ali antibiotiko), rastlinojedost, plenjenje, parazitizem in suženjstvo.
