Kaj je vrlina:
Kot vrlina se imenuje človeška lastnost nekoga, za katerega je značilno, da dela dobro in pravilno. Kot taka je moralna lastnost, ki velja za dobro. Lahko se nanaša tudi na učinkovitost nekaterih stvari za doseganje določenih učinkov.
Beseda krepost kot taka prihaja iz latinščine virtus, virtūtis, in izhaja iz latinske besede vir, kar pomeni "moški", "moški", saj se nanaša na kakovost vrednosti, ki je bila v starodavnih mislih povezana z moškim.
V tem smislu lahko vrlina označuje moč, moč ali pogum, ki ga človek predstavlja v določenih situacijah: "Kljub temu, kar se ji je zgodilo, je Magdalena pokazala vrlino, da gre vedno naprej." Zato lahko tudi o kreposti govorimo o celovitosti človekovega značaja.
Vrlino kot tako lahko preverimo pri ljudeh z moralno integriteto, ki so se pripravljeni vesti v skladu s tem, kar je pravično, in kar je, razumljeno v moralnem smislu, pravilno.
Zaradi tega je krepost prepoznavna tudi v krepostnih dejanjih in na pravi način. Zato se v vsakdanjem jeziku izraz krepost uporablja tudi za označevanje lastnosti človeka, ki dobro deluje.
Po drugi strani se lahko s krepostjo sklicujemo tudi na učinkovitost nekaterih stvari, ki povzročajo ali povzročajo pozitivne učinke: "Kokošja juha moje matere je krepost mrtvih", "Aloe vera ima impresivne zdravilne vrline".
V množini so vrline po katoliškem nauku angeli nosilci milosti in vrednosti, katerih temeljno poslanstvo je izvajanje božjih operacij na Zemlji. V javnosti so znani tudi kot angeli varuhi in so del petega zbora.
Moralna vrlina
Kot moralno krepost se na splošno imenuje navada dobro delati. Vrlina je kot taka pozitivna lastnost, ki se nanaša na popolnost v ravnanju ali načinu postopanja in je v tem smislu v nasprotju s slabostjo ali napako.
V svoji filozofiji je Aristotel menil, da je bila vrlina zmerna, torej v ravnovesju med skrajnostmi pomanjkljivosti in presežka. Zato so moralne vrline sorazmerne z dobrim in so predmet etičnih smernic.
Kardinalne vrline
Glavne vrline so previdnost, pravičnost, trdnost in zmernost. Po Platonu je bila pravičnost najpomembnejša vrlina sistema glavnih vrlin, kajti po njegovem bi lahko človek po njegovem razumevanju imel dostop do ostalih treh. Kardinalne vrline kot take veljajo za bistveno osnovo moralnih kreposti človeka.
Teološke vrline
Po Bibliji so teološke vrline vera, upanje in ljubezen. V tem smislu so vrline, katerih cilj je Bog sam. Zato jih je Stvarnik sam vlil v duše ljudi.
