Kaj je ateizem:
Ateizem je drža ali prepričanje, da ni boga ali vrhovnega bitja. Prav tako zanika resnico vse vere ali prepričanja, povezanega z božanskimi ali nadnaravnimi bitji, ali doktrin, ki temeljijo na njihovem obstoju.
Etimologija ateizma izhaja iz grščine ἄθεος (ateist), ki pa je sestavljena iz predpone ἄ, kar pomeni „brez“, in samostalnika θεος, ki pomeni „bog“. Nastane s pripono -izm, kar pomeni "doktrina" ali "trend". Ateizem bi torej bil odsotnost vere v Boga.
Filozofsko gledano se privrženci ateizma poslužujejo različnih argumentov, da bi podvomili o obstoju Boga. Po eni strani dvomijo o empiričnih dokazih o njegovem obstoju. Opozarjajo tudi na protislovja vsemogočne in dobrohotne božje narave, saj v skladu s tem ne bi smel dovoliti obstoja zla in trpljenja na svetu.
Temeljijo tudi na argumentu iz božjih razodetjev, ki je med seboj v različnih svetovnih religijah nedosleden in protisloven.
Raznolikost položajev ateizma omogoča razlikovanje več vrst. Obstajajo močan in šibek ateizem, teoretični in praktični ateizem, krščanski ateizem in celo ateizem, ki ga spodbuja država.
Najbolj razširjen simbol ateizma je stiliziran "A", ki ga je leta 2007 za Mednarodno ateistično zvezo ustvarila ameriška umetnica Diane Reed. Vendar obstaja veliko ateističnih organizacij in vsaka ima svoj simbol, zato ni univerzalnega sklica.
Nasprotje ateizmu je teizem, to je vera v vrhovnega boga, bogove ali bitja, ki presegajo zemeljsko raven. Na splošno teizem usmerja in dogmatizira določena verska doktrina.
Vrste ateizma
Obstajajo različne vrste ateizma. Nekateri kategorično zanikajo obstoj boga ali božje entitete; drugi preprosto ne upoštevajo njihovega vpliva. Kot bomo videli spodaj, lahko ateizem izvajamo tudi institucionalno, od države.
Močan ali pozitiven ateizem
Odkrito zanika obstoj boga ali nadnaravne entitete. Za močan ateizem ne obstaja bog stvarnik ali bogovi znanega vesolja, saj vesolje obstaja že od nekdaj; zato ne potrebuje ustvarjalca, ki bi upravičil svoj obstoj.
Šibek ali negativen ateizem
Gre za bolj prilagodljiv tip ateizma in bližje agnosticizmu, saj kategorično ne zanika možnosti obstoja bogov, temveč preprosto ne verjame vanje.
Praktični ali pragmatični ateizem
Ne zanika obstoja Boga, izključuje pa njegov vpliv pri razlagi naravnih pojavov. Poleg tega se praktični ateizem izraža v nezainteresiranosti za dvom o obstoju boga, saj je za to aktualnost tema, ki v vsakdanjem življenju ni pomembna.
Teoretični ateizem
Namenjen je zbiranju argumentov, ki potrjujejo neobstoj bogov ali božanstev. Za teoretični ateizem obstaja dovolj znanstvenih in filozofskih dokazov, ki potrjujejo neobstoj entitete višjega ali božjega izvora.
Krščanski ateizem
Krščanski ateizem ali ateizem krščanskih vrednot zanika obstoj Boga, vendar izvaja Jezusov nauk. V tem smislu Jezusa ne jemljemo kot božje bitje, temveč kot referenco vrednot, ki bi jih morali ljudje uresničevati v svojem vsakdanjem življenju.
Državni ateizem
Takrat so države proti verskim institucijam ali so neposredno protiverske. Primer je bila Ljudska republika Albanija, ki jo je med leti 1967 in 1991 diktator Enver Hoxha razglasil za ateistično državo.
Glej tudi: Ateist
Razlika med ateizmom in agnosticizmom
Čeprav agnosticizem pogosto vidimo kot vrsto ateizma, gre za drugačen odnos do obstoja in narave božanskega. Agnosticizem ne potrjuje obstoja Boga, vendar ga tudi ne zanika, saj meni, da to znanje presega človeško razumevanje.
Ateizem pa je položaj, ki kategorično zanika obstoj Boga, bogov ali katere koli višje entitete, ki presega strogo materialno raven.
Poglej tudi:
- Agnostično
- Religija
- Agnosticizem
Zgodovina ateizma
V starodavni Grčiji so filozofi, kot sta Epikur ali Diagora, ki je znan kot "prvi ateist", poskušali razložiti svet tako, da so se oddaljili od nadnaravnega. To je povzročilo atomizem, ki je postavil stališče, da je vesolje sestavljeno iz majhnih delcev, imenovanih atomi. Ta vizija je odstranila vsako možnost božjega poseganja v naravne pojave.
V srednjem veku so vprašanja o božanski naravi pojavov utišala močan vpliv Cerkve. To se je spremenilo v renesansi, saj je bil renesančni humanizem naklonjen okolju razprav in razmišljanj, osredotočenih na človeka in ne na božanskost. To je utrlo pot utrjevanju sekularne kulture.
V moderni dobi je kritika evropskega krščanstva in znanstveni napredek privedla do pojava ateizma. Razmišljalci, kot so Baruch Spinoza, Mattias Knutzen ali Inmanuel Kant, so se odkrito spraševali o obstoju Boga in ustvarjali nove miselne tokove, usmerjene v materializem.
Te tokove bi svoj apogej doživeli v 19. in 20. stoletju, med njimi pa je izstopala marksistična teorija, ki religijo obravnava kot izum elit za zatiranje delavskega razreda.
