Fevdalizem je bil sistem politične in družbene organizacije ki temelji na odnosih med vazali in fevdalci. Ta sistem se je v srednjem veku razširil po Evropi od 4. do 15. stoletja.
V času fevdalizma je bila politična oblast decentralizirana in obveznosti so bile razdeljene od vrha do plemstva. Kar zadeva ekonomsko in socialno ureditev, je ta temeljila na kmetijski pridelavi, proizvajalo se je tisto, kar je bilo potrebno, delo, ki so ga opravljali sužnji za fevd.
Nato so glavne značilnosti fevdalizma naslednje.
1. Razlikovanje družbenih slojev
V času fevdalizma je bila družbena organizacija razdeljena na tri glavne skupine, ki so morale slediti kraljevim ukazom.
- Avtorski honorar: Sestavljali so ga tisti, ki so bili lastniki velikih zemljišč, ki so jih zaslužili z vojaškim in varnostnim delom.
- Duhovništvo: Sestavljali so ga predstavniki katoliške cerkve, ki so bili zadolženi za verske zadeve in urejali vedenje ljudi.
- Služabniki: Bila je najrevnejša družbena skupina, kjer so bili združeni upravitelji, kmetje in vsi, ki so morali obdelovati zemljo, gojiti živali in opravljati obrtna dela.
Kralj je bil nad temi družbenimi skupinami.
2. Vazement
Vazalstvo je bilo sestavljeno iz odnosa, ki je bil vzpostavljen med svobodnim človekom "vazalom" in drugim svobodnjakom, "plemenitim", ki je temeljil na vzajemni zavezanosti poslušnosti in službe vazala ter obveznostmi zaščite in vzdrževanja del plemiča.
Posledično so plemiči kot način plačila odstopili del svojega ozemlja podložnikom, ki so bili imenovani fevd. Podložniki so ta zemljišča obvezno in brezplačno obdelovali in dajali v pridelavo.
Namen fevdov je bil utrditi tesen odnos ali vez med vazalom in njegovim gospodarjem.
Zato bi lahko imel fevdni gospodar toliko vazalov, kot je hotel, glede na razširitve svojih dežel in bi imel celo več moči kot kralj.
3. Vojne in nenehna soočenja
V času fevdalizma so moč in nadzor nad ozemlji dosegli z bojem v bitkah, saj je bil to edini način za pridobitev večjega bogastva in gospodarske rasti.
Zmagovalec je obdržal tako dežele kot poražene služabnike, s čimer je povečal svoje bogastvo, kmetijsko proizvodnjo in možnost, da bi imel več vazalov.
Zdaj, v dobi fevdalizma, so se že prej družine dogovarjale o porokah, da bi povečale svojo moč in status. Posledično se je pojavilo veliko zapletenih odnosov, ki so za pridobitev večje gospodarske in materialne moči upravičevali vojne za uveljavljanje dinastije ozemlja.
4. Gospodarstvo v fevdalizmu
V celotnem fevdalizmu ni bilo denarnega sistema, s katerim bi lahko kupili ali prodali katero koli blago ali storitev, niti industrializiranega sistema. Zato se gospodarstvo posreduje s kmetijsko pridelavo, živinorejo in plačevanjem davkov, ki so jih morali podložiti kmetje.
5. Hlapci plačujejo poklon
V času fevdalizma je bilo uvedeno plačevanje dajatev fevdalcu ali kralju, ki so jih morali podložniki narediti, "v naravi", kot plačilo za pravico do bivanja v teh deželah in financiranje dela.
To plačilo je bilo med drugim opravljeno z vrečami gojenih žit, živino, vinskimi sodi in oljnimi kozarci.
Po drugi strani pa so morali podložniki plačevati s precej večjimi kvotami od podložnikov.
Omeniti je treba tudi plačilo desetine, ki je veljala za prispevek k podpori klerika.
6. Moč duhovščine v fevdalizmu
V fevdalizmu je bila katoliška cerkev edina institucija, ki je imela več moči kot kralj. Avtoriteta cerkve ni bila vprašljiva, tako zelo, da se je verjelo, da kralje nalaga Bog in da imajo zaradi tega božansko pravico.
Samo papež kot Božji zastopnik na Zemlji je bil tisti, ki je lahko sankcioniral ali odstranil kralja. Zaradi tega je neštetokrat odločal klerik in ne kralj sam.
7. Kultura v času fevdalizma
V času fevdalizma je bilo krščanstvo vsiljeno z vplivno močjo katoliške cerkve, pravzaprav so imeli pravico do različnih kulturnih znanj le tisti, ki so bili del duhovščine.
Plemiči pa so se lahko poučevali le na vojaškem in bojnem območju. Podložniki in kmetje so bili na splošno nepismeni in so samo izpovedovali in izpovedovali krščansko vero.
8. Zaprti družbeni sistem
Za fevdalizem je značilno tudi, da je imel zaprto družbeno gibanje, torej malo možnosti za mobilnost družbenega razreda. Kdor se je rodil kot služabnik, bi bil vedno sluga.
To je bila posledica fevdalnega sistema, da je ohranil varnost fevda in se izognil invazijam v primeru vojn ali spopadov z deželami.
Vendar pa so bili ljudje, ki bi lahko dosegli višji status, na primer vitez z dobrim vojaškim stažem je lahko napredoval in imel vazale.
