Kaj je sveta trojica:
Sveta Trojica je temeljna dogma krščanstva. Sestavljen je iz prepričanja, da je Bog eno in troedin, torej enota, sestavljena iz treh med seboj povezanih božanskih oseb: Očeta, Sina in Svetega Duha. To načelo občestva treh oseb v enem Bogu je znano tudi kot hipostaza.
Katekizem katoliške cerkve ga opredeljuje tako:
Trojica je ena. Ne izpovedujemo treh bogov, ampak enega samega Boga v treh osebah: »tristransko trojico« … Božanske osebe ne delijo edine božanskosti, toda vsak od njih je v celoti Bog: »Oče je isti kot Sin , Sin enako kot Oče, Oče in Sin enako kot Sveti Duh, torej en Bog po naravi. "
Glede na različne izpovedi krščanstva se je Sveta Trojica manifestirala v Stari zavezi in Novi zavezi. Toda popolno razodetje skrivnosti Svete Trojice je pripisano Jezusu samemu, tako po njegovem očitnem odnosu z Bogom, ki ga je imenoval "Oče", kot tudi po njegovem pričevanju in njegovih naukih.
V okviru dogme je Bog Oče stvarnik življenja v vseh oblikah in manifestacijah. Jezus je edini Božji Sin, ki izhaja iz svoje narave in se sprejme, da se učloveči v človeštvo, da izpolni Očetove zasnove. Končno je Sveti Duh, ki prihaja od obeh, tisti, ki vliva življenje in v srcih navdihuje dejanja in besede dobrega.
Svetopisemske osnove
Prepričanje v Sveto Trojico temelji na razlagi ali ekzegezi različnih biblijskih knjig. Naslednji primeri služijo za ponazoritev te točke:
V knjigi Geneza pripovedovalec večkrat postavi Božji glas v prvi osebi množine. Na primer: "Naredimo človeka po svoji podobi po svoji podobnosti …" (Gn 1,26).
Skozi evangelije se te razlage dobijo bolj po zaslugi Jezusovih besed. Na primer: "Filip mu je rekel:" Gospod, pokaži nam Očeta, in to nam je dovolj. " Jezus je odgovoril: «Tako dolgo sem že pri tebi, ti pa me še vedno ne poznaš, Filip? Kdor me vidi, vidi Očeta. Kako pravite: Pokažite nam Očeta? " (Jn 14, 8–9).
Drug primer, ki ga lahko zabeležimo, je Matejev evangelij: »Pojdite torej in naredite vsa ljudstva za moje učence. Krstite jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha «(Mt 18,19).
Evangelist sveti Janez je obširno razmišljal o tej zadevi in postavil temelje trinitarne teologije. To je razvidno iz prvega poglavja njegovega evangelija: »Boga ni še nihče videl, toda Bog edini sin nam ga je dal spoznati; je v naročju Očeta in nam ga je dal vedeti. " (Jn 1, 18). Enako je storil tudi apostol Pavel v pastoralnih pismih, ki jih je naslovil na svoje skupnosti: "Kajti v njem prebiva vsa polnost božanstva" (Kol. 2, 9).
Sveta
Dogma o Sveti Trojici je koncept, ki naj bi opredelil naravo boga kristjanov. Ta skrb ni bila oblikovana na ta način pred romanizacijo Cerkve, ker so se kristjani v času preganjanja osredotočali na razmislek o misija Jezusa.
Vprašanje je postalo osrednja razprava po institucionalizaciji Cerkve. Tako je Nikejski koncil (leto 325), ki ga je promoviral Konstantin, poglavar bizantinskega cesarstva, poskrbel za opredelitev narave Sina glede na Očeta. Nato je carigrajski koncil (381 AD) priznal Svetega Duha in končno ga je Kalcedonski koncil (451 AD) ratificiral. Tako je doktrinarna molitev Cerkve par excellence dobila dokončno obliko: veroizpovedi.
Vendar vprašanje ni bilo končana razprava. Znane so poizvedbe svetega Avguština Hipona ali svetega Tomaža Akvinskega o tej dogmi. Vendar krščanstvo še naprej temelji na formulaciji, ki je nastala v prvih koncilih.
Poglej tudi:
- Dogma.
- Značilnosti krščanstva.
